|
Zgodovina
Zgodovina Parson
Russell terierjev sega v 19. stoletje k duhovniku (ang. parson) Johnu
Russellu. Kot zaprisežen lovec na lisice je razvil manjšega terierja, ki
je bil dovolj majhen, da se je lahko splazil v lisičji rov obenem pa je
bil dovolj hiter in vzdržljiv, da je lahko sledil lovcem na konjih. Po
njegovi smrti so njegovi prijatelji nadaljevali z njegovim delom in
ustanovili klub Parson Jack Russell terierjev katerega namen je bil
ohranjanje prvotnih značilnosti in izgleda Parson Russell terierjev.
Angleška kinološka zveza je leta 1990 prva priznala Parson Russell
terierje kot samostojno pasmo. Leta 1999 so ime Parson Jack Russell
spremenili v Parson Russell predvsem zato, da bi se izognili
zamenjevanju s "kratkonogimi" Jack Russell terierji. Mednarodna
kinološka zveza je Parson Russell terierje uradno priznala 4. junija
2001 in jim dodelila številko 339.
Značilnosti
Parson Russell terierji so po srcu pravi lovski psi, ki radi
raziskujejo, iščejo, preganjajo in kopljejo kadarkoli in kjerkoli se jim
ponudi priložnost. So zelo igrivi in predvsem zelo pametni. Do otrok in
tujcev so prijazni. Do drugih psov so zadržani vendar shajajo z njimi
bolje od večine drugih terierjev. Zelo radi preganjajo mačke, ptiče,
krte in ostale manjše živali. Njihovo priljubljeno opravilo je kopanje
lukenj v zemljo. So idealni sopotniki za aktivne ljudi, ki imajo precej
smisla za humor in polno mero potrpežljivosti.
Nega
Parson Russell terierji dnevno potrebujejo veliko umske in
fizične aktivnosti. To niso psi, ki bi cel dan posedali naokrog. Zelo
radi sami raziskujejo, vendar je dobro, če jih pri tem nadzorujemo, ker
zelo hitro lahko zaidejo v težave. Parson Russell terierji so primerni
kot zunanji (v krajih s primernim podnebjem) ali kot stanovanjski psi. Drugače ne zahtevajo posebne nege.
Krtačenje dlake enkrat tedensko je dovolj. Resasti Parson Russell terierji potrebujejo t.i. trimanje nekajkrat na leto.
Izvleček iz standarda FCI št. 339
Značilnosti:
Delovni terrier s sposobnostmi in zgradbo za delo tik pod
zemljo in tek ob psih (in konjih). Aktiven, gibčen pes, grajen za
hitrost in vzdržljivost. Harmoničen in uravnotežen. Neustrašnega in
prijateljskega značaja.
Glava:
ravna, srednje dolga, postopoma se oži do oči.
Stop:
plitek.
Razmerja:
dolžina glave od smrčka do stopa je nekaj krajša kot od
stopa do zatilne kosti.
Smrček:
črn
Oči:
mandljeve oblike, precej globoko vsajene, temne. Pogled
poln življenja in prodoren.
Uhlja:
majhna, oblike črke v, precej debela, prepognjena naprej;
konici uhljev segata do očesnih kotov. Uhlja ne smeta biti preklopljena
nad horizontalno linijo glave.
Gobec:
močne in mišičaste čeljusti.
Zobovje:
perfekten, popoln in pravilen škarjast ugriz.
Vrat:
suh, čistega obrisa, mišičast, dobre dolžine, postopno se
širi v smeri telesa.
Prednji nogi:
lopatici sta strmi in dobro prileženi, na vihru jasno
razmejeni. Nogi močni in ravni. Komolca nista ne izvrnjena ne uvrnjena,
ležita priležno ob telesu. Gibanje svobodno.
Telo:
prsi srednje globine. Mogoče jih je objeti s srednje
velikima rokama.
Hrbet:
močan in raven. Dolžina hrbta od vihra do korena repa je
pri dobro uravnoteženem psu nekaj daljša od višine do vihra.
Zadnji nogi:
močni, mišičasti, dobro okoteni v kolenu. Skočna sklepa
kratka in vzporedna.
Šape:
kompaktne s trdimi blazinicami. Niso ne izvrnjene ne
uvrnjene.
Rep:
močan, raven, visoko nastavljen, v gibanju dvignjen. (Ali
prirezan telesu primerno.)
Gibanje:
sproščeno, živahno, dobro koordinirano in paralelno,
gledano od spredaj in zadaj.
Dlaka:
naravno ostra, priležena in gosta (tudi če je resasta ali
gladka). Trebuh in spodnji del telesa odlakana.
Koža:
debela in ohlapna
Barva:
popolnoma bela ali bela s temno rumenimi ali črnimi
oznakami, zaželenimi po glavi in korenu repa.
Velikost:
idealna višina 36 cm za psa in 33 cm za psico (+/- 2,5
cm pri obeh).
Hibe:
vsako odstopanje od navedenega.
Pripomba:
samci morajo imeti v skrotum spuščena oba normalna
testisa.
|
